Preskoči na glavno vsebino

Živim zato, da delam ali

obratno. To je vprašanje, ki si ga lahko zastavljamo v današnjem času. Pa, da keri ne bo narobe razumel, prav je da se dela in podpiram tiste, ki z lastnim delom skrbijo za svoj obstoj in za napredek družbe v kateri živimo. Ampak, kako daleč pa nas to pripelje. Po moje do tega, da se sploh več ne znamo ustaviti, da imamo kar slabo vest če lenarimo, da se nam zdi, da kar zapravljamo čas, če se nekaj ne dela, pa naj bo to v službi ali pa potem doma. Ja, večina še potem doma nekaj dela, ali kaj fušajo ali pa urejajo svoj dom. Ker pač to je v nas, tako smo vzgojeni, da je treba skoz nekaj.

Sedaj, ko sem spet malo od doma, imam spet čas opazovati, kako pa je še kje drugje. Ja in Grčija je ravno prava za to. Se mi zdi, da po vsem tem kar se čuje že nekaj let o tej državi smo že kar vsi eksperti za Grke in njihovo državo. Ja, pa res vemo toliko o njih? Še zdaleč ne. Res je, da je mentaliteta kilometre različna od naše, da so tu pač druge vrednote in na sploh je vse drugače. No, ko smo že pri vrednotah, največja razlika med nami je v tem, da se tu hiše in bloki ne lišpajo kar naprej, no vsaj zunanji videz, kako imajo notri ne vem. Za zunaj pa lahko trdim, da hiša, ko je zgrajena je taka dokler se ne poruši, ni vsako leto nove fasade, pa ograje pa oken... Naslednja stvar so avtomobili, toliko starih avtov, kot jih je tu pri nas ni niti na odpadu, pa se za to nihče kaj dosti ne sekira, glavn je, da se pelje. Najbolj pa bode v oči to, da so od sobote popoldan pa do ponedeljka vse trgovine ZAPRTE, tu so izvzeti kioski in lokalčki za kofetkanje, vse ostalo pa je zaprto, tako da si lahko tudi tisti del ljudstva, ki denar služi z delom v trgovini privošči počitek. 

Torej ali sedaj zaradi tega živijo kaj slabše, ker pač oni delajo zato, da živijo...

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …