Preskoči na glavno vsebino

Nisem še 45

pa razmišljam o tem kako bi se čim prej spravu v penzijo. Ja in vem, da to ni prav, še bolj pa vem, da nisem edini, ki tako razmišlja. Zakaj je tako pa je razlogov kar veliko.

Pa, da začnem malo na drugem koncu. Zadnjič sem poslušal podcast Vroči mikrofon in v njem je bila debata o staranju delovne sile in o tem, da je vedno večji delež starih zaposlenih, pa tudi o tem, kako so starejši težko zaposljivi pa čeprav so zdravi, šolani in polni delovnih izkušenj. 

A kaj staro populacijo in pa tudi mlajšo sili k čimprejšnji upokojitvi? Razlogov je veliko a, da ne govorim nekaj na pamet bom poskusil opisati, kako je tam kjer delam jaz. Kaj so razlogi zaradi katerih že sedaj razmišljam o tem, da bi se čim prej spravu v penzijo.

Delam delo na katerem sem pogosto izpostavljen različnim vplivom, naprimer vremenskim ali sem recimo v stiku z ljudmi, ki največkrat potrebujejo pomoč in so v nekakšni krizi, situacije v katerih sem jih je nemogoče v naprej predvideti, v glavnem kup stvari je za katere se reče, da delam-o specifično delo a so pogoji za opravljanje dela vse prej kot specifični. Žal pa smo vsi, ki to delamo obravnavani, kot, da je naše delo enako, kot nekoga, ki dela neko utečeno delo in se delovno okolje ali situacija le redko kdaj spreminja.

Pa ni to vse, da je mera polna nemalokrat slišim kako smo le strošek, malo kdaj ali pa nikoli pa ne slišim, da smo nujni, da brez nas pač nobena država ne funkcionira in, da je to realnost. No, žal pa je realnost taka, da nas je premalo, da tisti, ki smo delamo nemalokrat več, kot bi, če bi nas bilo dovolj za opravljanje tega dela in posledica tega so slabi odnosi na delu, nezadovoljstvo in posledično razmišljanje o tem, da bi se čim prej odstranili in odšli v pokoj. Veliko pa k temu pripomore tudi naše vodstvo, žal še nisem imel sreče, da bi me kdaj šef poklical v pisarno in me pohvalil za nekaj kar se opravil dobro, se pa z lahkoto zgodi, da te kdo pokliče tudi par ur po tem, ko prideš iz nočne in brez pravega razloga ali pa brez tega, da bi dobil vse informacije že nabija na kol.

Zadnja a zato nič manj pomembna stvar pa je skrb za zdravo delovno okolje. Zadnje čase se sicer nekaj spreminja vsaj kar se tiče zaščitnih sredstev a še vedno močno šepamo pri usposobljenosti za osnove našega dela. Kar se kaže v kateri slabi reakciji katerega od nas v situacijah, ki niso običajne in odstopajo od vsakdana. Če omenim, da je težko kupiti kvaliteten stol na katerem je človek primoran včasih presedeti brez prestanka tud 10 ur ali več, mislim, da sem povedal vse. Kot, da bi stoli bili več tisoč evrov velik strošek....

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…