Preskoči na glavno vsebino

Nisem še 45

pa razmišljam o tem kako bi se čim prej spravu v penzijo. Ja in vem, da to ni prav, še bolj pa vem, da nisem edini, ki tako razmišlja. Zakaj je tako pa je razlogov kar veliko.

Pa, da začnem malo na drugem koncu. Zadnjič sem poslušal podcast Vroči mikrofon in v njem je bila debata o staranju delovne sile in o tem, da je vedno večji delež starih zaposlenih, pa tudi o tem, kako so starejši težko zaposljivi pa čeprav so zdravi, šolani in polni delovnih izkušenj. 

A kaj staro populacijo in pa tudi mlajšo sili k čimprejšnji upokojitvi? Razlogov je veliko a, da ne govorim nekaj na pamet bom poskusil opisati, kako je tam kjer delam jaz. Kaj so razlogi zaradi katerih že sedaj razmišljam o tem, da bi se čim prej spravu v penzijo.

Delam delo na katerem sem pogosto izpostavljen različnim vplivom, naprimer vremenskim ali sem recimo v stiku z ljudmi, ki največkrat potrebujejo pomoč in so v nekakšni krizi, situacije v katerih sem jih je nemogoče v naprej predvideti, v glavnem kup stvari je za katere se reče, da delam-o specifično delo a so pogoji za opravljanje dela vse prej kot specifični. Žal pa smo vsi, ki to delamo obravnavani, kot, da je naše delo enako, kot nekoga, ki dela neko utečeno delo in se delovno okolje ali situacija le redko kdaj spreminja.

Pa ni to vse, da je mera polna nemalokrat slišim kako smo le strošek, malo kdaj ali pa nikoli pa ne slišim, da smo nujni, da brez nas pač nobena država ne funkcionira in, da je to realnost. No, žal pa je realnost taka, da nas je premalo, da tisti, ki smo delamo nemalokrat več, kot bi, če bi nas bilo dovolj za opravljanje tega dela in posledica tega so slabi odnosi na delu, nezadovoljstvo in posledično razmišljanje o tem, da bi se čim prej odstranili in odšli v pokoj. Veliko pa k temu pripomore tudi naše vodstvo, žal še nisem imel sreče, da bi me kdaj šef poklical v pisarno in me pohvalil za nekaj kar se opravil dobro, se pa z lahkoto zgodi, da te kdo pokliče tudi par ur po tem, ko prideš iz nočne in brez pravega razloga ali pa brez tega, da bi dobil vse informacije že nabija na kol.

Zadnja a zato nič manj pomembna stvar pa je skrb za zdravo delovno okolje. Zadnje čase se sicer nekaj spreminja vsaj kar se tiče zaščitnih sredstev a še vedno močno šepamo pri usposobljenosti za osnove našega dela. Kar se kaže v kateri slabi reakciji katerega od nas v situacijah, ki niso običajne in odstopajo od vsakdana. Če omenim, da je težko kupiti kvaliteten stol na katerem je človek primoran včasih presedeti brez prestanka tud 10 ur ali več, mislim, da sem povedal vse. Kot, da bi stoli bili več tisoč evrov velik strošek....

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …