JAZ IN...

 in obe izpod peresa Slovenskih avtorjev.  Da ne dolgovezim, prvo je napisal Boštjan Videmšek, mnogi ga bol poznajo, kot novinarja iz vojnih območij, zadnje čase pa veliko piše tudi o podnebni krizi in še kaj se najde. V knjigi Vojni dnevnik pa gre za zgodbo, ki naj bi bila fiktivna a močno spominja na zgodbo iz sedaj nam najbližje vojne med Rusijo in Ukrajino. Zgodba o dveh prijateljih, zgodba o njunih življenjih in prav tako o skrivnostih. Druga pa je prav tako od pri nas že uveljavljenega in nagrajenega pisatelja Gorana Vojnovića, ki ne samo, da je napisal že kar nekaj knjig, so po njih tudi posneli že, če se ne motim dva filma. Tokrat sem prečital knjigo Jugoslavija moja dežela. Knjiga opisuje življenje družine oficirja bivše JLA. Zgodba se prepleta med časoma v bivši Jugoslaviji in nato 16 let kasneje, ko sin začne iskati svojega sina, ki naj bi domnevno bil tudi vojni zločinec. Obe knjigi sta na voljo tudi v Biblosu od koder so naložene tudi slike.

 je pel Šifrer, no jaz pa samo tečem počasi. Torej po Radencih sem se odločil, da začnem tečt po t.i. Mafetone metodi. Večina tekačev ve zakaj gre, za ostale pa samo na kratko. Gre zato, da pri teku ne presežeš pulza, ki se izračuna preprosto 180 minus leta, se pravi pri meni je to 130 utripov na minuto, ker pa če si dobro treniran lahko ta pulz povečaš do največ 10. Jaz se tega zdaj kar pridno držim, kljub temu, da so sedaj pač na vrsti toplejši dnevi, kar pa posledično takoj pomeni, da se ti pulz zviša, kot pa pri nižjih temperaturah. No pri meni so ti še nočne po katerih imam velikokrat tudi malo višji pulz.  Kljub vsemu bom reke da se mi v 90% uspeva držati protokola. Za enkrat so rezultati vzpodbudni. Kot prvo lahko tečem blizu ure in pol in po teku ne čutim nobene utrujenosti, kar pa je najpomembneje je to, da se mi že pozna režim tudi v tem, da lahko z istim pulzom tečem hitreje, kot na začetku. Torej do jeseni pričakujem kar dobre rezultate. Sploh potem, ko se bo tudi ...

 in to obe od Slovenskih avtorjev. V obeh primerih gre za neke vrste kriminalko, pri čem je prva od Karlovška z naslovom Še sem živa, taka bolj enostavna in res prav primerna za poletno branje, ko včasih tudi nisi čisto 100% zbran pri branju. Zgodba ni zahtevna je pa vseeno zanimiva in se lepo bere. Je pa nato druga od Irene Svetek, Črni princ, popolno nasprotje. Ne samo, da se dogajanje tako prepleta, da zahteva popolno koncentracijo pri branju, zelo pomaga tudi, če si prebral prejšnje knjige, ki jih je avtorica napisala, saj se zgodba povezuje. Zopet je glavni lik tožilec Aureli, ki tokrat preiskuje umor njegove sestre, no vsaj tako misli. Več pa boste izvedeli, če boste vzeli knjigo v roke. Vsekakor priporočam celotno zbirko. Obe sta na voljo na Biblosu.                                                                 ...

sem začel sestavljati zapis, po moje sem prišel nekje do polovice. Ne rečem da ga kdaj ne bom objavil, ampak za enkrat ne. Pa ne zato, ker se ga nebi upal ali pa zato, ker bi se bal, da bi se zopet nekdo prepoznal v njem, ker vem da bi se, pač pa preprosto za to, ker po prespani noči vidim, da ni vredno, enostavno ni vredno posvečati pozornost ljudem, ki tega niso vredni. Življenje je eno a ne. Torej, te dni za potrebe osebnega projekta malo pregledujem zapise o tekih izpred deset let in več. Kar zmrazi me, ko vidim koliko sem pretekel, še bolj pa, ko vidim v kakem tempu. zaradi tega sem se odločil, da zopet nekaj napišem o teku. Nekaj časa nazaj sem se odločil, da naredim nekaj več tekaških kilometrov ob enem pa tudi, da bom sedaj nekaj časa prav pazil da bom to res delal koliko se da v nizki intenzivnosti.  Takoj sem naletel na dve težave, ki sta mogoče bolj specifični za mene, mogoče pa še za koga. Prva je ta, da jaz delal turnus in to pomeni, da iz nočne grem velikokrat teči a ...

je opazka, ki jo mnogokrat slišimo, ko beseda nanese na države naše bivše domovine. Kar nekaj let imam priliko vsake tolko iti na ta naš "zaostali" Balkan in vedno bolj se sprašujem ali smo res mi tako napredni in ali je to kar mi živimo res tako super.  Tokrat bom mesec dni preživel v Srbiji, natančneje v Vojvodini. In že po parih dneh se opazi res velika razlika med tem kako živimi mi in kako se živi tukaj. Najprej kar opazi človek je to, da ljudje še vedno uporabljajo za premikanje po mestu noge, veliko ljudi se po mestu premika peš ali s kolesom a res izjeme si pri tem pomagajo z elektriko. Kot rečeno veliko je sprehajalcev od mladih do starih, ki hodijo na okoli po opravkih ali pa samo tako malo na sprehod. In druga velika razlika je, da velika večina mladih na sprehode vodi svoje otroke s katerimi se igrajo v parkih in posedajo naokoli, le izjemoma vidiš kakega sprehajalca, ki sprehaja zraven sebe psa. Za razliko od nas, ki pa veliko od ljudskih bitij naokoli vodimo svo...

 pravijo, da je božja mast. Jaz se tega zadnje čase poskušam naučit skoz šport. Torej nadzor srčnega utripa predvsem pri teku zahteva kar nekaj napora, če pa že ne tako veliko napora držati nizek pulz, kar je v bistvu lahko prav prijetno, ker se pač ne mučiš tolko, če tečeš pri pulzu med 130 in 140, kot pa če tečeš pri pulzu med 150 in 160, težje je ko vidiš, da to pomeni tempo bližje 6.30 kot pa 5.30, kar pa je lahko kar boleče za tekača. V bistvu bi bilo daleč najbolje, da bi glede na izkušnje, ki jih imam enostavno odložil uro, se zrihtal za tek in šel ven, brez ure, brez gledanja na številke. Za enkrat mi to nekako še ne uspeva a ko bom prišel do te faze bom po moje najsrečnejši človek na svetu.  Bom pa zdaj en mesec zaradi objektivnih okoliščin malo več tekel, kot bi, če bi bil doma. Za en mesec sem zopet od doma in tokrat nisem sabo vzel kolesa, bom pa poskušal najti kak fitnes in iti tu pa tam na kako sobno kolo, da malo razbijem rutino. Mam pa sabo ketlbel tak, da kar ...

 so res v vrhu kar se tiče literature. Ugibam, ampak zna bit, da je to zaradi dolgih obdobij, ko je zunaj tema in imajo ljudje več časa, da so vsake toliko sami s sabo ali pa s svojimi mislimi in idejami, ki jih potem prelijejo na papir.  No na Biblosu sta sedaj na voljo dve knjigi Pomladna plima in Tretji glas, ki se dogajata na Švedskem. Glavna junakinja je dekle, ki je na policijski akademiji oz. ko je v drugi knjigi že zaključila in čeravno še sploh ni policistka, je ključni faktor pri rešitvi primerov v obeh knjigah. O sami vsebini obeh knjig ne bom zgubljal besed, a za obe rečem, da sta berljivi in bralca kar močno pritegneta, torej vsekakor priporočam posebej ljubitelje skandi krimičev. Kot rečeno sta obe na voljo v e obliki, seveda pa sta tudi na knjižnih policah.