Preskoči na glavno vsebino

Včeraj sem mislil,


da dam kak dan mir s to korono in obrobnim dogajanjem, ampak si zadeve sledijo z tako bliskovitostjo hitrostjo, da je prav, da se za dokumentirajo, če bo ta potek dogodkov mogoče kdaj zanimivo pogledat za nazaj.

Torej včeraj zvečer je vlada izdala odlok s katerim prepoveduje zbiranje na javnem kraju, če bi zadevo tako počez prebral bi na brzino lahko rekel, da se prepoveduje vso zbiranje ali bolje rečeno gibanje zunaj, no razen seveda če greste delat, to pa lahko, ker takrat ste korona imuni al kako bi si človek to razlagal. V glavnem še naprej se seje strah med ljudmi in se jih potiska v izolacijo in to kar z odlokom.

Smo pa doživeli ob tem prvi kot je nekdo lepo napisal »pljunek v faco«, namreč mandatar je, kot je zapisal na TW dal vsem funkcionarjem najvišji možni plačni razred, no s tem jim ni zvišal plače ampak jih je nagradil, ker se tako žrtvujejo v teh kriznih razmerah. Ob enem poziva vse delodajalce, da storijo isto. Najbrž so tisti vodilni v podjetjih, ki so to prebrali takoj šli za računalnik in naročili kadrovskim, da sprintajo nove pogodbe. Ja, če verjamemo, žal se eni v podjetjih zavedajo koliko imajo in s čim razpolagajo, ter kako delati, da podjetje dela tudi po koroni. Na državnem nivoju je malo drugače, ker pač kot se reče »s tujim k… po koprivah mahat…«. Pričakujem pa, da po koncu tega vsi grejo nazaj na razrede, ki so jih imeli pred tem. Razen seveda, če se to po nekem odloku nikoli ne bo nehalo.

Kar se tiče samega spinanja zadeve ne morem veliko komentirati, ker namensko ne spremljam TVja v času poročil, tu pa tam poslušam kaj na radiju ali preberem kak članek od koga, ki se mi zdi kolikor toliko pri zdravi pameti.


Na koncu srčno upam, da ne bo več žrtev zaradi ukrepov, ki jih vse povprek sprejemajo odločevalci, kot jih bo zaradi virusa.

Imam pa še eno zanimivo temo za obdelat v prihodnoti, ki pa se tiče dela, ki ga opravljam, ker težko temu rečem karijera. Gre za navadno službo v kateri pa tako kot povsod par ljudi vleče niti in kroji usodo. Ampak to pride na vrsto, ko bo čas za to.

Drgač pa zadeve potekajo doma super, otroci so zadovoljni, ker lahko malo več spijo, sploh Živa, ki če bi človek verjel temu, da ko spimo rastemo, bi mela zdaj že dva metra. Miha pa skoz nekaj prčaka, ko pa se naveliča pa grema ven in mečema na koš, vsak dan pa še obvezen sprehod.
Midva s Tatjano funkcionirama brez sprememb, torej služba, čas za trening, gospodinjska opravila, ki si jih razdelima in zvečer pogledama kak del kake nadaljevanke.

Zdaj pa res upam, da kak dan ne bom rabu pisat.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…