Preskoči na glavno vsebino

Ponavljam se

ja saj vem, pa kaj ko ne morem mimo tega. Pomlad privabi na plan otroke in pa da ne pozabim tudi starše, ki se zapodijo na mestna igrišča. Mi smo najbrž eni redkih, ki na igrišča zahajamo tudi pozimi, le če ni premokro, mraz nas pač ne ustavi, odkar so izumli topla oblačila je to tudi nesmiselno. 

Ampak, da se vrnem na začetek, ja igrišča, da poudarim OTROŠKA igrišča, so polna. Pa ne zavoljo tega, da bi blo nenormalno veliko otrok, no otrok ni malo, a kaj ko na vsakega otroka pride vsaj 1,5 starša in od tega ji 99% budno pazi na vsak malčkov korak in to na razdalji pol metra. Le peščica nas je "brezbrižnih" staršev, ki posedamo po klopcah okoli in opazujemo dogajanje in posredujemo le ko gre zadeva res preveč v kak ekstrem, drugače pa nič nemo sedimo in opazujemo. Joj, joj kako mormo bit taki. Ja a res?? A je s tem kaj narobe? A res moramo pomagat otroku pri vsem, a mu je res treba non stop govorit to ja, tega ne, a ga je res treba tud na igrišču usmerjat, pojdi tja, pojdi sem... Pa dajte no, dajte se umirit malo, pustite otroke, da zadihajo, dajte jim malo svobode, dajte jim možnost da splezajo na kaj, da primejo v roke pesek, da ga dajo v usta, da se umažejo, da se mečejo, skačejo in letajo naokoli. Pustite jim, da si najdejo kako igračo sami, da kdaj zlomijo kako vejo, da vržejo kak kamen, da utrgajo kak list na drevesu, ne pa, da še na igrišče tovorimo kupe plastike in s tem povzročamo samo to, da se otroci med seboj cufajo, to je moje, to ti ne dam, to ti malo dam.... 

Ja saj vem ni prvič, da bentim nad tem pa vem, da tud ni zadnjič, da je tako. 

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…