Preskoči na glavno vsebino

Ponavljam se

ja saj vem, pa kaj ko ne morem mimo tega. Pomlad privabi na plan otroke in pa da ne pozabim tudi starše, ki se zapodijo na mestna igrišča. Mi smo najbrž eni redkih, ki na igrišča zahajamo tudi pozimi, le če ni premokro, mraz nas pač ne ustavi, odkar so izumli topla oblačila je to tudi nesmiselno. 

Ampak, da se vrnem na začetek, ja igrišča, da poudarim OTROŠKA igrišča, so polna. Pa ne zavoljo tega, da bi blo nenormalno veliko otrok, no otrok ni malo, a kaj ko na vsakega otroka pride vsaj 1,5 starša in od tega ji 99% budno pazi na vsak malčkov korak in to na razdalji pol metra. Le peščica nas je "brezbrižnih" staršev, ki posedamo po klopcah okoli in opazujemo dogajanje in posredujemo le ko gre zadeva res preveč v kak ekstrem, drugače pa nič nemo sedimo in opazujemo. Joj, joj kako mormo bit taki. Ja a res?? A je s tem kaj narobe? A res moramo pomagat otroku pri vsem, a mu je res treba non stop govorit to ja, tega ne, a ga je res treba tud na igrišču usmerjat, pojdi tja, pojdi sem... Pa dajte no, dajte se umirit malo, pustite otroke, da zadihajo, dajte jim malo svobode, dajte jim možnost da splezajo na kaj, da primejo v roke pesek, da ga dajo v usta, da se umažejo, da se mečejo, skačejo in letajo naokoli. Pustite jim, da si najdejo kako igračo sami, da kdaj zlomijo kako vejo, da vržejo kak kamen, da utrgajo kak list na drevesu, ne pa, da še na igrišče tovorimo kupe plastike in s tem povzročamo samo to, da se otroci med seboj cufajo, to je moje, to ti ne dam, to ti malo dam.... 

Ja saj vem ni prvič, da bentim nad tem pa vem, da tud ni zadnjič, da je tako. 

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …