Preskoči na glavno vsebino

Slovenija od kod lepote tvoje,

je napisal Avsenik, a se sprašujem ,če nebi bilo bolje, da bi prepeval od kod pamet tvoja. No vsaj po tem, da smo znani, da imamo na tisoče predpisov o tem in onem ter, da nam uzakonjajo skoraj že vse kar se da spravit na papir, ker pač se vsaka od strank, ki je v parlamentu že počuti poklicana, da vlaga razne predloge zakonov od katerih so eni popolnoma  neživljenjski, spet drugi se pa so le mrtva črka na papirju, saj se ne izvajajo ali bolje rečeno ni nikogar, ki bi nad njimi izvajal nadzor.

Včeraj pa spet ena od cvetk, raziskovalci Zavoda za gozdove so ugotovili, da rekreacija v gozdu ponoči močno moti prebivalce v gozdu. Na prvo objavo sem naletel TU. Po tem, ko imamo prepoved graditi vetrne elektrarne, ker imamo pri nas ptiče, ki se zaletavajo v vetrnice, so sedaj tekači in ostali ki se rekreirajo v gozdu med eno in peto uro ponoči, krivi za to, da se zafrustrirane srne potem mečejo pod avte. No ob tem me nočno zanima, koliko je teh ljudi, ki se rekreirajo v gozdu ob tej uri. Sam imam nekaj izkušenj z rekreacijo v zgodnih jutranjih urah a v mestu in glede na to, da je v gozdu toliko ljudi ob tej uri bi se jaz moral kr zaletavati v tekače in kolesarje v mestu zgodaj zjutraj. Pa lahko na prste obeh rok preštejem koliko rekreativcev sem srečal ob štirih zjutraj na ulicah našega drugega največjega mesta. Tako, da me res zanima koliko je teh ljudi. No če se malo navežem na gorsko kolesarjenje, ki tudi bije bitke o tem, kje se je dovoljeno voziti z gorskim kolesom, se vprašam, koliko je teh kolesarjev, ki to počnejo. Sam se veliko vozim z gorskim kolesom, res je, da se v večini primerov držim gozdnih cest, kdaj pa kdaj pa zaidem tudi na planinsko pot a milo rečeno srečam malo, lahko bi rekel skoraj nič takih, ki počnejo isto kot jaz. Pa jaz to počnem pri belem dnevu, no mogoče v jeseni malo tud po temi a ne veliko.

Torej res me zanima, koliko je teh ljudi, ki to počnejo, ker jaz jih ne srečujem pa bi jih po tem takem moral. Zdaj pa ali nisem v prvem gozdu ali pa ....

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …