Preskoči na glavno vsebino

Vsebinske spremembe

je lahko opazil tisti, ki spremlja kaj tele zapiske. Od tega, da sem prvotno vse teme namenjal športu in stvarem v povezavi z njim, se sedaj raje dotaknem kakšne aktualne teme, ki vpliva na naše življenje. No tu pa tam pa napišem kaj tudi o kakšni dobri knjigi, ki sem jo prebral ali pa o podcastu, ki sem ga poslušal. No ko bo kaj časa se bom lotil tudi oblikovnih, ampak to lahko še malo počaka.

Danes pa se malo vračam k prvotni temi, to je šport. Če ne pišem o njem še ne pomeni, da se z njim tudi več ne ukvarjam. Šport je del mene in moje družine, poskušamo, da smo vsi čim bolj dejavni, je pa res, da se tudi tu cilji in panoge spreminjajo. Tako sem jaz letošnjo zimo spet stopil na alpske smuči, no k temu sta največ pripomogla otroka, ampak sem vesel, da je tako. 

Torej medtem, ko Tatjana gre po svoji začrtani poti in ciljem kar se športa tiče, saj ne odstopa veliko ne pri treningih še manj pri prehrani, pa sem jaz tisti, ki delam vse po malem. Seveda to pomeni, da nič potem od tega nisem. Tako ne bom nikoli več zelo dober pri teku ali kolesarjenju, saj se preveč ukvarjam tud z kettlebelli in sem zato posledično kar nekaj težji, kot sem bil ko sem samo tekel in kolesaril, seveda pa ne bom nikoli imel strašnih mišic, ker se kar naprej ukvarjam z vzdržljivostnimi športi in sproti kurim to, kar pridelam v gymu. No tud pri prehrani nisem neki biser, sicer se trudim kolkor se da a mi vsake tolko mal spodrsne. Ampak nič ne zato, šport je v nas in je naš način življenja, pomaga nam, da se družimo, lažje prenašamo stres in, da smo zdravi in to je najbolj važno.

Torej zima je mimo, tekaške smuči smo pospravili in sedaj je na vrsti kolesarjenje. Kot vedno sem otvoril sezono z cestakom, a sem komaj čakal, da grem na gorca, ker to je kolesarjenje, ki ni samo za telo ampak tudi za dušo. Torej prvi kilometri so za mano in danes sem bil kar presenečen v kako solidnem času sem prilezel na Pohorje, no ne bom reku, da ni šlo trdo, ampak čas pa je vzpodbuden.

Je pa na koncu razgled tisti, ki na vrhu nikoli ne razočara.




Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …