Preskoči na glavno vsebino

Različne hitrosti

ali kako se temu reče v tej naši EU skupnosti, ki je bila za mnoge tako zaželena, sedaj pa že marsikdo pogleduje kako bi se je rešil. Tako lahko vidimo, da velike države že sklepajo pakte, na drugi strani pa tudi države t.i. Varšavskega pakta oblikujejo določeno zavezništvo. Le naši vladarji pa vse skupaj gledajo postrani, najbrž si želijo biti v družbi velikih, ki jih niti pod razno ne bodo ali bolj rečeno ne nas ne bodo sprejeli, če pa bomo dolgo čakali bomo lahko na koncu sklepali pakt samo še z pregovorno skreganimi Hrvati.

Najbolj se je vse skupaj pokazalo ob zadnjih dogajanjih o kvaliteti prehrane. Med tem, ko so države kot so Madžarska, Slovaška in Češka k problemu manj kvalitetne prehrane, ki jo na njihovem trgu ponujajo multinacionalke, se je pri nas tega problema odzvala samo RTV SLO, ki je pri nas zadnje čase edini pravi preiskovalni organ v vseh zadevah. Minister Židan je bil spet medel, tako kot pri Teranu in bo ukrepal takrat, ko bo za to že zdavnaj prepozno. 

V bistvu pa je problem prehrane oz. njene kvalitete pri nas samih. Seveda pa ni enoznačen, pač pa je odvisen od večih meril. Enostavno gledano proizvajalec na trgih, kot je naš pač ponudi "poceni", če pa ne ravno poceni pa sigurno manj kvaliteten izdelek, saj je velika količina potrošnikov zaradi stanja primorana kupovati poceni izdelke in ne toliko gledati na kvaliteto. A težava nastopi ko ugotovimo, da je razlika v ceni enakega izdelka kupljenega v Avstriji ali pa pri nas minimalna, razlika v kvaliteti pa ogromna. Seveda vsi ne živimo ob meji in lahko skočimo v trgovino v Avstrijo ali Italijo kar mimogrede in tako smo v bistvu primorani kupiti to, kar nam ponujajo prodajalci.

Če pogledamo pa lahko ugotovimo, da tudi razlika v ceni med izdelki naših proizvajalcev ni toliko višja, je pa v veliki meri kvaliteta boljša. A kot rečeno, so ali smo včasih primorani gledati na vsaki cent. 

Največja težava je v bistvu pri tem, ker zopet ni reagiral nihče od tistih, ki so za to odgovorni. 


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …

Zapakiral

sem mojo polarko RCX5, če kdo rabi kaj takega...