Preskoči na glavno vsebino

Različne hitrosti

ali kako se temu reče v tej naši EU skupnosti, ki je bila za mnoge tako zaželena, sedaj pa že marsikdo pogleduje kako bi se je rešil. Tako lahko vidimo, da velike države že sklepajo pakte, na drugi strani pa tudi države t.i. Varšavskega pakta oblikujejo določeno zavezništvo. Le naši vladarji pa vse skupaj gledajo postrani, najbrž si želijo biti v družbi velikih, ki jih niti pod razno ne bodo ali bolj rečeno ne nas ne bodo sprejeli, če pa bomo dolgo čakali bomo lahko na koncu sklepali pakt samo še z pregovorno skreganimi Hrvati.

Najbolj se je vse skupaj pokazalo ob zadnjih dogajanjih o kvaliteti prehrane. Med tem, ko so države kot so Madžarska, Slovaška in Češka k problemu manj kvalitetne prehrane, ki jo na njihovem trgu ponujajo multinacionalke, se je pri nas tega problema odzvala samo RTV SLO, ki je pri nas zadnje čase edini pravi preiskovalni organ v vseh zadevah. Minister Židan je bil spet medel, tako kot pri Teranu in bo ukrepal takrat, ko bo za to že zdavnaj prepozno. 

V bistvu pa je problem prehrane oz. njene kvalitete pri nas samih. Seveda pa ni enoznačen, pač pa je odvisen od večih meril. Enostavno gledano proizvajalec na trgih, kot je naš pač ponudi "poceni", če pa ne ravno poceni pa sigurno manj kvaliteten izdelek, saj je velika količina potrošnikov zaradi stanja primorana kupovati poceni izdelke in ne toliko gledati na kvaliteto. A težava nastopi ko ugotovimo, da je razlika v ceni enakega izdelka kupljenega v Avstriji ali pa pri nas minimalna, razlika v kvaliteti pa ogromna. Seveda vsi ne živimo ob meji in lahko skočimo v trgovino v Avstrijo ali Italijo kar mimogrede in tako smo v bistvu primorani kupiti to, kar nam ponujajo prodajalci.

Če pogledamo pa lahko ugotovimo, da tudi razlika v ceni med izdelki naših proizvajalcev ni toliko višja, je pa v veliki meri kvaliteta boljša. A kot rečeno, so ali smo včasih primorani gledati na vsaki cent. 

Največja težava je v bistvu pri tem, ker zopet ni reagiral nihče od tistih, ki so za to odgovorni. 


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…