Preskoči na glavno vsebino

Različne hitrosti

ali kako se temu reče v tej naši EU skupnosti, ki je bila za mnoge tako zaželena, sedaj pa že marsikdo pogleduje kako bi se je rešil. Tako lahko vidimo, da velike države že sklepajo pakte, na drugi strani pa tudi države t.i. Varšavskega pakta oblikujejo določeno zavezništvo. Le naši vladarji pa vse skupaj gledajo postrani, najbrž si želijo biti v družbi velikih, ki jih niti pod razno ne bodo ali bolj rečeno ne nas ne bodo sprejeli, če pa bomo dolgo čakali bomo lahko na koncu sklepali pakt samo še z pregovorno skreganimi Hrvati.

Najbolj se je vse skupaj pokazalo ob zadnjih dogajanjih o kvaliteti prehrane. Med tem, ko so države kot so Madžarska, Slovaška in Češka k problemu manj kvalitetne prehrane, ki jo na njihovem trgu ponujajo multinacionalke, se je pri nas tega problema odzvala samo RTV SLO, ki je pri nas zadnje čase edini pravi preiskovalni organ v vseh zadevah. Minister Židan je bil spet medel, tako kot pri Teranu in bo ukrepal takrat, ko bo za to že zdavnaj prepozno. 

V bistvu pa je problem prehrane oz. njene kvalitete pri nas samih. Seveda pa ni enoznačen, pač pa je odvisen od večih meril. Enostavno gledano proizvajalec na trgih, kot je naš pač ponudi "poceni", če pa ne ravno poceni pa sigurno manj kvaliteten izdelek, saj je velika količina potrošnikov zaradi stanja primorana kupovati poceni izdelke in ne toliko gledati na kvaliteto. A težava nastopi ko ugotovimo, da je razlika v ceni enakega izdelka kupljenega v Avstriji ali pa pri nas minimalna, razlika v kvaliteti pa ogromna. Seveda vsi ne živimo ob meji in lahko skočimo v trgovino v Avstrijo ali Italijo kar mimogrede in tako smo v bistvu primorani kupiti to, kar nam ponujajo prodajalci.

Če pogledamo pa lahko ugotovimo, da tudi razlika v ceni med izdelki naših proizvajalcev ni toliko višja, je pa v veliki meri kvaliteta boljša. A kot rečeno, so ali smo včasih primorani gledati na vsaki cent. 

Največja težava je v bistvu pri tem, ker zopet ni reagiral nihče od tistih, ki so za to odgovorni. 


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…