Preskoči na glavno vsebino

Ko so družabna omrežja prostor za sproščanje frustracij

in ne samo to, ampak eni gredo čez vse meje dobrega okusa. Posledice, ki pa s tem nastajajo pa nikogar ne zanimajo. Vendar so tu v ozadju ljudje, ki živijo svoje življenje in so v prvi vrsti ljudje, očetje, možje, žene, starši, itd. 

Ni tako dolgo nazaj, ko je nekdo zaradi objave na youtubu naredil samomor. Pa a je sploh naredil kaj takega, po moje ne, saj take stvari počne cel kup ljudi. A žal je to osebo pripeljalo na rob obupa in je naredil samomor. 

Očitno je na tem svetu cel kup zafrustrirancev, ki sproščajo svoje frustracije na način, da se na tak ali drugačen način spravljajo na ljudi, ki so jim kao storili neko krivico. Konkretno je bil nazadnje tarča policist, ki je opravljal svoje delo in to je kaznovanje oseb, ki delajo takšne ali drugačne prekrške. Pa se te osebe zavedajo, da bi se temu lahko izognili na popolnoma enostaven način in to je, da bi se pač v čim večji meri izogibali početi stvari, ki so prepovedane, pa ne samo to, še bolje bi bilo, če bi se zavedali, da s tem spravljajo v nevarnost ostale, ki so v tistem trenutku v njihovi bližini. pošteno povedano, me po domače povedano boli, če se tak poči v drevo in s tem poškoduje sebe. povsem nekaj drugega pa je ko zaradi take bedarije nastrada nekdo, ki ni pri tem nič kriv. In vem, da jih je takih cel kup in prav rad bi videl, da bi vsak dan eden o teh revežev javno povedal kdo mu je to naredil. 

Na koncu pa imamo potem še cel kup "pametnih" komentatorjev, ki vse vedo in še oni dodajo svoj veleumni dodatek k celi stvari. Včasih se mi zdi, da bi mogli bit kot Kitajci in enostavno prepovedat določene internetne strani. Če pa ne to, pa identificirat posameznike in izvest ustrezne ukrepe in to nato tudi javno objavit.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …